Divjina je za nami. Koncno. Dobila sem pravo popotnisko krizo, odpor do tega kamenja, prahu in viskih temperatur (tisti dan 50. st.C). Pa se naporne voznje po cestah bolj podobne kaksnim gozdnim potem. No, meni se je zacelo malo plest po glavi, en dan ko je res bilo hudo vroce in smo prispeli v India station, tipicno avstralsko posestvo. Ce bi lahko bi tisti trenutek takoj sla s prvim avionom domov. Ampak bi mi potem bilo zagotovo zal. Baje je tudi to normalno kakor tudi dejstvo, da sem tisto noc ko smo prispeli v Karajini park dobila migrenski napad, ki se je koncal tako, da sem dve uri dezurala po bush (grmovje) WC jih ker do onega ta pravega nisem mogla. Kaj ces tudi to spada zraven. Zjutraj sem se zbudila vsa uvela in se odmajala do WC ja. Pred mene je na pot skocil en luskan pticek, nasopiril perje in zacel gruliti in se prestopati pred mano, spravil me je v smeh ze na vsezgodaj zjutraj. Je potem bilo kar lazje obuti gojzerje in vzeti rukzak, pa dva neofen forte, pa smo sli na treking. Na zadnjem kopanju v precej mrzlem tolmuncku me je nazadnje le zapustil glavovol in minila slabost. Narava je spet dobila taprave barve in tudi prah, in skale so me nehale motiti, da ne govorim o skoraj 1 km oddaljenem WCju. Ampak zvecer smo pa tisti dan vsi oziveli. Uros in Marc sta nam pripravila cebricek neke vrste koktajl zelo svezega in prijetnega okusa in rahlo zahrbtnega delovanja. Prepevali smo slovenske pesmi, plesali makareno in limbo dance, kmalu se nam je pridruzila skupina iz sosednjega tabora, ki pa je na zalost kmalu odsla, ker so se malo prestralisili nase vneme in seveda Marcevega cebricka. Meni se je zdelo, da je noc ze celo vecnost, ko se je v nas tabor pripeljala varuhinja Karijini parka ter nas skusala nagovoriti da gremo spat. Ja seveda pa kaj se! "Ne" je rekel Marc, "dokler ne izgovoris cebricek". Se je na matrala tale deklica z nami smo mi bili bolj vztrajni od nje in pokali smo od smeha. Potem ko smo odpeli podoknice vsem predcasno zaspalim clanom nasega tabora je tudi mene zmanjkalo. V zgodnjih jutranjih urah, bila je se tema, me je zbudilo tuljenje in po volcje zavijanje dingov-avstralskih puscavskih psov. Bila sta dva in zelo sta se priblizala sotorom, jaz pa ves rukzak razstavljen zunaj. Ma sem si mislila, naj vzame ce hoce, se obrnila na drugo stran in veselo zadrnjohala se tisto eno uro preden smo spet vstali. Glih ko mi je divjina spet postala vsec pa spet gremo... tokrat na morje juhuuhuuu, kolk smo ga bili veseli, pa malo nizjih temperatur tudi. No, se vedno se pogovarjamo o poletju, tempereature pa so na moje veslelje pod 40 st. C. Znosno.

Jemo zelo dobro, po mojem se se ze malo zredila, kuhamo vecinoma sami, ali pa kaj iz trgovine pogrejemo, vstajamo pa tudi zelo zgodaj, ko se zdani...

Danes je bil zame dan za duso. Rajske plaze za katere sem mislila, da so na kaksnih plakatih retusirane so resnicne in se lepse kot na slikah. Cudovit je obcutek, ko se potopis v turkizno modro morje in zaplavas proti koralnemu grebenu med pisanimi ribicami, danes me je obiskal celo koralni morski pes, ki ni nevaren, nekaj minut pa sem plavala tudi z zelvo velikanko. Neopisljivo lepo, mirno, sproscujoce...

Jutri pa gremo iskat kite grbavce, ki smo jih danes videli kar nekaj v daljavi.