Od Karajinija do Exmootha in naprej do Coral Baya smo srecali precej za Avstralijo znacilnih zivali, kengurujev, emujev, kuscarjev, kitov, mant, delfinov, morskih psov in se in se.... resnicno lepa dozivetja in raznolika. Nasa pot se pocasi koncuje. Jutri gremo se bordat na puscavske sipine in naredimo se nekaj zadnjih km proti Perth-u in v cetrtek na letalo.

Pocasi se privajamo na hladnejse podnebje, baje da je v Sloveniji precej mrzlo, jaz pa ze sedaj pogresam avstralsko vrocino.

Lepo je bilo odiiti na to pot in se lepse se bo vrniti.

Lepo se imejte, se kmalu vidimo.

Divjina je za nami. Koncno. Dobila sem pravo popotnisko krizo, odpor do tega kamenja, prahu in viskih temperatur (tisti dan 50. st.C). Pa se naporne voznje po cestah bolj podobne kaksnim gozdnim potem. No, meni se je zacelo malo plest po glavi, en dan ko je res bilo hudo vroce in smo prispeli v India station, tipicno avstralsko posestvo. Ce bi lahko bi tisti trenutek takoj sla s prvim avionom domov. Ampak bi mi potem bilo zagotovo zal. Baje je tudi to normalno kakor tudi dejstvo, da sem tisto noc ko smo prispeli v Karajini park dobila migrenski napad, ki se je koncal tako, da sem dve uri dezurala po bush (grmovje) WC jih ker do onega ta pravega nisem mogla. Kaj ces tudi to spada zraven. Zjutraj sem se zbudila vsa uvela in se odmajala do WC ja. Pred mene je na pot skocil en luskan pticek, nasopiril perje in zacel gruliti in se prestopati pred mano, spravil me je v smeh ze na vsezgodaj zjutraj. Je potem bilo kar lazje obuti gojzerje in vzeti rukzak, pa dva neofen forte, pa smo sli na treking. Na zadnjem kopanju v precej mrzlem tolmuncku me je nazadnje le zapustil glavovol in minila slabost. Narava je spet dobila taprave barve in tudi prah, in skale so me nehale motiti, da ne govorim o skoraj 1 km oddaljenem WCju. Ampak zvecer smo pa tisti dan vsi oziveli. Uros in Marc sta nam pripravila cebricek neke vrste koktajl zelo svezega in prijetnega okusa in rahlo zahrbtnega delovanja. Prepevali smo slovenske pesmi, plesali makareno in limbo dance, kmalu se nam je pridruzila skupina iz sosednjega tabora, ki pa je na zalost kmalu odsla, ker so se malo prestralisili nase vneme in seveda Marcevega cebricka. Meni se je zdelo, da je noc ze celo vecnost, ko se je v nas tabor pripeljala varuhinja Karijini parka ter nas skusala nagovoriti da gremo spat. Ja seveda pa kaj se! "Ne" je rekel Marc, "dokler ne izgovoris cebricek". Se je na matrala tale deklica z nami smo mi bili bolj vztrajni od nje in pokali smo od smeha. Potem ko smo odpeli podoknice vsem predcasno zaspalim clanom nasega tabora je tudi mene zmanjkalo. V zgodnjih jutranjih urah, bila je se tema, me je zbudilo tuljenje in po volcje zavijanje dingov-avstralskih puscavskih psov. Bila sta dva in zelo sta se priblizala sotorom, jaz pa ves rukzak razstavljen zunaj. Ma sem si mislila, naj vzame ce hoce, se obrnila na drugo stran in veselo zadrnjohala se tisto eno uro preden smo spet vstali. Glih ko mi je divjina spet postala vsec pa spet gremo... tokrat na morje juhuuhuuu, kolk smo ga bili veseli, pa malo nizjih temperatur tudi. No, se vedno se pogovarjamo o poletju, tempereature pa so na moje veslelje pod 40 st. C. Znosno.

Jemo zelo dobro, po mojem se se ze malo zredila, kuhamo vecinoma sami, ali pa kaj iz trgovine pogrejemo, vstajamo pa tudi zelo zgodaj, ko se zdani...

Danes je bil zame dan za duso. Rajske plaze za katere sem mislila, da so na kaksnih plakatih retusirane so resnicne in se lepse kot na slikah. Cudovit je obcutek, ko se potopis v turkizno modro morje in zaplavas proti koralnemu grebenu med pisanimi ribicami, danes me je obiskal celo koralni morski pes, ki ni nevaren, nekaj minut pa sem plavala tudi z zelvo velikanko. Neopisljivo lepo, mirno, sproscujoce...

Jutri pa gremo iskat kite grbavce, ki smo jih danes videli kar nekaj v daljavi.

Puscava ...

V Darwinu smo najeli tovornjak na 4 pogon prirejen v avtobus in se skupaj s Tonyjem, nasim avstralskim vodicem, odpeljali nasi puscavski avanturi naproti. En teden divjine. Hmmm, puscavo sem si predstavljala cisto drugace, precej bolj golo kot je v resnici. V bistvu pa je puscava porascena s trdimi travami, zelenimi drevesi in rdecimi gorami ali pa vsaj rdeco zemljo.

Lahko recem, da sem v zadnjem tednu videla najlepse koscke nase ljube zemlje. Namrec sredi nicesar, tud po enega avtomobila ves dan nismo srecali, so tropski biseri, Zabadee, El Questro, Kimberly, Bungle Bungle... nacionalni parki.

Spali smo po sotorih, ki smo si jih sami postavljali, jedli smo hrano, ki smo jo sami skuhali, kar niti ni bilo vedno enostavno, ce upostevas, da je cez dan teperatura dosegala 46 st. C.

Vroce v glavnem. V puscavi se ponoci ohladi na znosne temperature, ampak vceraj se te srece nismo imeli, vroce tudi ponoci.

Sicer pa toliko lepega... eno jutro, ko je bilo res prav sveze tako, da sem imela na sebi termoflis nas nas Uros pelje nekam se kopat. Ma kaj ti je clovek, kdo se pa ob 6 h zjutraj kopa? Sprehajali smo se po palmovem gozdu in naenkrat rece Uros, "no, to je to!" Hmmm, kaj, to je to? Vmes se mi zarola film, da se pa v tem mrazu res ne mislim kopat, ampak pomocim prst noge v vodo, ki je zivahno tekla med palmami in glej ga zlomka, imela je vsaj 37 st.C. Juhuuu, in ze smo vsi bili v vodi ter se prav veselo namakali po nekaj skupaj v enem tolmuncku in debatirali filozofske teme nasih zivljenj. Res zelo lepo v tehle nasih tropskih toplicah. Ob 8h je sonce ze tako pripekalo, da smo si zeleli cesa malo bolj hladnega.

Sicer pa je nas Tony prav hecen tip. Kr naprej smo zanj "very special" ali pa kr "you crazzy sloveniens..", ja res smo nekat posebnega, da smo hoteli doziveti avstralsko puscavo.

No, mene in se nekaj drugih sopopotnikov, me je v teh dneh vrocine doletelo se dezurstvo v kuhinji. Na trenutke nepredstavljivo naporno zaradi celodnevne vrocine, a smo si znali delo narediti prijetno. Malo redecega vincka, ples ob kuhi, dobra glasba, pa so bile ptice Kookubarra povsem zadovoljne, saj so se drle, kot bi koga klali... he, he... noro fajn! No, zadovoljni so bili tudi tisti, ki so, smo jedli nase vecerje.

Pa se to, zanimivo namrec, da kjerkoli smo kampirali v puscavi je bila povsod voda iz pipe. Ocitno je, da je tukaj dovolj podtalnice, sredi nicesar, pa tus...

Ok, Andreja hvala, da skrbis za moj domek! Vesela, da so faraonke poginile!!!

Pozdravcek vsem, zdaj smo pa ze v Broomu na zahodni obali Avstralije, kjer smo se danes namocili v cudovit turkizen indijski ocean.

Pa se opravicujem, ker ne znam slikice obrnit...

Avstralci so prijazni ljudje

Ok kuhamo se v vrocini in moram rect, da prav pase. Darwin je zelo blizu ekvatorja in vrocina in vlaga nas spremljata na vsakem koraku. Nic hudega si bomo vsaj opomogli od ledeno mrzlih klimatiziranih prostorov po avstralii.

Avstralci so neverjetno prijazni ljudje, v trgovinah na ulici skratka kjerkoli te klicejo z ljubkovalnimi imeni cukrcek, ljubica ipd. precej nenavadno za naso kulturo, ampak kar pase.

Danes pocivamo preden se odpravimo v divjino. Za nami je gora Uluru, ki nam je postregla z mavrico, ceprav je tukaj dez 1x na leto, smo mi imeli 2 dni non stop skoraj dez in mrzlo. Vseeno je bilo lepo.

V Cairnsu bi se pa dalo ziveti, toplo, a ne prevroce, soncek, koncno tako sem ga bila zeljna! Tukaj sem zacela svojo blesceco potapljasko kariero. Ha, kdo pa se lahko pohvali s prvim potopom z jeklenkami na Great barrier reefu, enem izmed svetovnih cud sveta? Bilo je nenacrtovano, ko smo se peljali proti Greeen islandu so nam povedali, da se lahko potapljamo z njimi tudi ce nimamo potapljaskega izpita. Zahotelo se mi je koral in pisanih ribic in sem sla. Izjemno dozivetje! Naucila sem se nekaj novih stvari o potapljanju in obcutek je bil bozanski. V spremstvu instruktorja smo se potapljali med koralnimi grebeni, res - Nooroo fajn!!!

Je pa tako, ne morem vsega zapisati, je treba doziveti!

Hvala za vase komentarje! Jih kr rada preberem, nimam casa odgovarjat na njih.

Dostopa do maila nimam(ker sem pozabla geslo), na FB tud ne morem nic pisat, lahko samo komentiram. Moj edini kontakt z vami je ta blog in gsm.

En lep pozdrav domov in v sluzbo in se nekomu...

Lepo se imejte!

Za nas pa se ta pravo sele zacne, pred nami je avstralska divjina in komaj ze cakam, jeeeeee!

Pocasi se poslavljamo od Sydneya. Videli smo nekaj najbolj markantnih tock, zacutili utrip mesta in ljudi. Avstralci so zelo odprti ljudje in vse jih zanima, zelo so prijazni in vsi po vrsti vedo kje je Slovenija, kar me je malo presenetilo, kakor tudi dejstvo, da nekaterih angleskih besed ne razumejo, na primer besede little (uporabljajo small), nekatere besede pa tako zavijejo, da jih ti ne razumes, oni pa tebe ne. Ampak ni pomembno do sedaj smo se vse zmenili tako ali drugace.

Danes smo se odpravili na Darling Harbour in tam smo kar obsedeli. Sonce je danes pripekalo in prijetno je bilo sedeti v zalivu in opazovati dogajanje okoli sebe. Nesteto solarjev v solskih uniformah je ocitno imelo sportni dan. Mnozice so se valile tocno v naso smer, v sydneyski akvarij. Fascinantno. Res se ga splaca pogledati in doziveti kako je, ko morski psi, morske krave, zelve velikanke in druge vodne zivalce plavajo nad tabo.

Fascinirala me je tudi sydneyska opera, katere predstavitev je bila zacinjena z izjemnim nastopom tamkajsnjega usluzbenca, ki je po mojem od dolgocasja iznasel sistem kako ob hudo suhoparni sluzbi zabavati tudi sebe in goste in ob tem se uzivati. Bravo, res izjemna predstavitev z dobrsno mero humora.

Jutri pa v puscavo na Ayers Rock in res upam, da me tale prehlad mine (posledica hladnega in shuheha klimatiziraneg zraka na letalu).

Sydney ... koncno :))

Ja en lepo pozdrav iz Sydneya, mi je uspelo pridet do intereneta sele danes.

Pri nas je ze torek 29.9. in sedaj ko to pisem je ura 0.40 zjutraj, pri vas pa 8 h manj.

Ravnokar smo ga vredu zazurali in preden grem spat se nekaj besed. Naj povem, da smo totalno super druzba, danes smo imeli spoznavni vecer, kjer smo si povedali vse, kar si sicer ne bi oz. kolikor je pac kdo hotel. Dnevi so nabiti, casu vec ne sledim, itak smo menjali kar nekaj casovnih pasov, pa se drugo okolje in toliko lepega, novega.

Naj povem, da je Avstralija zeeelooooo, zelooooo dalec. Po cca 13 urah smo pristali v Singapurju, se izkrcali z rocno prtljago, na to pa spet nazaj na isto letalo in se cca 7 h leta proti Sydneyu. Od puscavskega viharja, ki je nekaj dni prej zasul mesto je ostal le se mocan veter. Sprva nismo dobili dovoljenja za pristanek. Kake pol ure smo krozili nad Sydneyem potem pa smo se koncno spustili na tla. Let je bil precej udoben, ves cas so na stregli s hrano, ogledala sem si vsaj 3 filme, vmes zadremala, potem smo se na letalu zbrali in smo si kr sami naredili vadbo joge.

No, vedela sem, da so avstralci zelo strogi glede pravil za vstop v njihovo drzavo, ampak malo so nas presenetili, vse po vrsti...

Ko smo prispeli na carino je Uros (nas leader) vzel mene in Dusana pod perutke, jaz sem se zatipkala pri imenu in dobila vizo na napacno ime, oz. na moj dekliski priimek, Dusan pa je napacno zapisal st. potnega lista, ....le da je on hitreje in lazje prisel skozi, kot jaz. Ko je carinik vzel v roke moj potni list se je globoko zazrl v ekran racunalnika in dolgo ni rekel nic. Uros me je ujel ravno vmes z: " A si kej zivcna?" Ma tisti hip se nisem bila, hip kasneje pa priznam, da mi je bilo vroce kot ze dolgo ne. Ko je zacel This is not right, not ok,... in ze je klical enega gospoda iz ozadja... da skrajsam zgodbo, pol ure smo ugotavljali mojo identiteto, bila sem delezna posebne obravnave, ker sem bila baje sumljiva, Uros je cariniku vsaj 5x razlozil kaj se je zgodilo (da sem se zmotila pri izpolnjevanju obrazca in da je vlada odobrila mojo vizo, kakor tudi akceptirala popravek imena), pokazala sem vse dokumente, ki sem jih imela s sabo in na koncu sem strica carinika, skupaj z Urosem prepricala, da mi je verjel na besedo, ker drugega mu itak ni preostalo poleg tega, da me poslje nazaj od koder sem prisla... no nisem imela casa opazovati ali je bilo Urosu tudi kaj vroce, meni je bilo kr fejs. Po cca pol ure pojasnjevanja, ko sem mu razlozila, da sem se zmotila, da je avstralska vlada potrdila mojo vizo in akceptirala moj popravek pa ceprav le v mailu, da mi je zal, da sem naredila to napako... se me je carinik usmilil, razajasnil se mu je obraz potem pa sem bila se delezna krajsega pojasnila, da je viza pomemben dokument in .....

Pa se ni bilo konca. Sledil je se pregled osebne opreme. Seveda so v mojem rukzaku nasli brinovc in orehovc, ki mi ga je dala Marjeta za na pot...in se eno plasticno steklenico za katero se ne spomnim, da bi jo imela... Uros zavpije Karmen kaj imas not? Jaz pa "This is medicine mam!", ko sem odgovarjala carinici. Seveda sem vse mogla pokazat, ampak tokrat sem bila uspesnejsa s pojasnili in gospa me je prijazno odslovila z "you can go now!". Mislim, da bom drugic krepko premislila ..... takele burleske na carini....

No, pri pregledu osebne prtljage nisem bila edina v obravnavi, eden je nedovoljeno nosil s seboj jabolko, ki ga je dobil na letalu, pri drugem pa smo se zataknili, gospod je imel, tako kot prakticno cela nasa skupina, gojzerje s sabo. Se pomislila ne bi, da bi lahko bilo s tem kaj narobe, saj sem jih tudi sama imela kar obute. Ampak ne carinik je Marcu zaplenil pohodne cevlje in jih odnesel. Nobenemu ni bilo nic jasno, sele ko se je vrnil z vrecko in gojzerju nam je bilo jasno. Gojzerji imajo reliefni podplat in Marc jih ni dovolj dobro scistil in ker obstaja nevarnost vnosa bakterij, semen ipd. so mu cevlje scistili cariniki do sterilnosti in mu jih vrnili, Marca pa dali na listo sumljivih oseb. Uf. Te prevzame eno tako strahospostovanje do varovanja avstralske drzave. Na koncu se je vse dobro izslo in vsi smo uspeli prestopiti avstralsko mejo ter se podali novim avanturam naproti.

Vceraj smo si ogledali Sydney. Cudovito mesto, ki ozivili sele okoli 9h in clovek tudi potem nima obcutka, da tukaj zivi 4 mio ljudi. Vse je umirjeno, prometa za tako veliko mesto izjemno malo in vsi so totalno na easy. Ce hoces kaj na hitro, pozabi potem to ni dezela zate....Mesto me je ocaralo s svojimi parki, Hyde in se en (se ne spomnim imena), opero, Harbour bridge in privoscila sem si kar sem si res zelela, pomarancni sok pod Sydneysko opero in opayovala in cutila utrip te dezele. Cudovito!

Manj me je navdusevalo dejstvo, da povsod polno Aboriginov, ki si z igranjem njihove ze ne vec ravno avtenticne glasbe, ki so jo modernizirali z mocno podporo bobnov, sluzijo drobiz. Ob tem sem bila resnicno mesanih obcutkov....

Ok. Veliko smo ze doziveli, in veliko se bomo, se javim, ko bo prilika in cas za to, sem rizkirala nekaj nocnega spanca, da to lahko pisem, ker se nas dan konca naslednjega dne...

G'day mate!

Načrtovana pot

Potovati sem se odločila z organizirano skupino. Predvsem za to, ker grem na tako pot prvič in bi mi vzelo čisto preveč časa za organizacijo in drugič, ker si bi v lastni izvedbi malo težje privoščila tako avanturo po divjini Avstralije. Turizem mi ne diši preveč, saj bi se počutila kot kaka uboga živalca, ki ji gospodarji velijo sedaj poglej levo, sedaj desno, zvečer pa bi padla dol od utrujenosti in pogledovanja levo in desno, definitivno pa bi v moji glavi prišlo do kratkega stik od prevelike količine informacij o raznoraznih znamenitostih sveta, ki me v danem trnutku ne bi kaj prida zanimali. Bolj kot to sem si zaželela doživeti utrip te oddaljene dežele in spoznati njene skrite kotičke, kamor ne zaide ravno vsako človeško srce. Za to je tale načrt, kar pravšnji za izpolnitev mojih želja.

Naš prvi cilj je pristanek v Sydneyu kjer si bomo nekaj dni "turistično" ogledovali znamenitosti. Sledi let do Ayers Rock-a, kjer nas čaka znamenita gora Uluru, nekdaj sveta gora Aboriginov. Tam bomo ujeli sončni zahod in sončni vzhod in že gremo v Cairns, na Great Barrier reef sprobat naše maske in snorklje ter se srečat z Aborigini. In še en let v Darwin, kjer si bomo vzeli dan počitka preden se naša avantura zares začne. Tam najamemo camping opremo in tovornjak predelan v avtobus in gremo proti zahodni obali Avstralije nacionalnim parkom na proti: Edith falls, Bungle Bungle, Kimberly, Karijini... Vmes si ogledamo še nekaj mest kot so Broom, Exmouth, ... vse do Pertha od koder bomo čez en mesec poleteli domov ... ampak prej še moramo vse doživeti....

Potovali bomo od severa po zahodni obali Avstralije, ki je precej manj obljudena kakor vzhodna, kjer ne manjka turizma in vsega kar sodi zraven. Obljuljajo nam torej, da je zahodna obala Avstralije mnogo manj obljudena, vendar pa vsaj tako lepa, če ne še bolj, kot vzhodna. Skratka ta mesec se bomo družili z najbolj strupenimi kačami na svetu, z delfini, se potapljali med koralnimi grebeni, srečevali morske kite, kenguruje, krokodile,...in se šli trekinge po najbolj odročnih kotičkih sveta. Avantura torej, taka kot mora bit!

Še 4 dni .... :))

Priprave ...

Vsaka pot zahteva nekaj priprav, tudi moja. Kot neizkušena popotnica se bom prvič na pot podala, na avanturo po avstralski divjini, v družbi še 16 sopopotnikov s katermimi si bomo krojili 1 mesec skupnega življenja. Skupinica se je pretekli teden zbrala in prijetno spoznavanje se je že začelo. Obetam si dobro družbo. Zbiram še zadnje stvari, ki jih moram vzeti s seboj, denar, visa, dokumenti, ostalo lahko tudi kupim če bom potrebovala.

Pričakovanja? Zgolj eno, odprtost za doživetja, ki se mi bodo ponudila na poti in verjamem, da bo teh kar nekaj.

Nemir pred odhodom se me je že polotil in me drži, da sem skoncentrirana na pot pred mano. Prepuščam se zgolj sedanjemu trenutku in se ne ubadam s tem, kaj bo in kako...

Še dva tedna potem odletim v dolgo pričakovano Australio.