Pocasi se poslavljamo od Sydneya. Videli smo nekaj najbolj markantnih tock, zacutili utrip mesta in ljudi. Avstralci so zelo odprti ljudje in vse jih zanima, zelo so prijazni in vsi po vrsti vedo kje je Slovenija, kar me je malo presenetilo, kakor tudi dejstvo, da nekaterih angleskih besed ne razumejo, na primer besede little (uporabljajo small), nekatere besede pa tako zavijejo, da jih ti ne razumes, oni pa tebe ne. Ampak ni pomembno do sedaj smo se vse zmenili tako ali drugace.

Danes smo se odpravili na Darling Harbour in tam smo kar obsedeli. Sonce je danes pripekalo in prijetno je bilo sedeti v zalivu in opazovati dogajanje okoli sebe. Nesteto solarjev v solskih uniformah je ocitno imelo sportni dan. Mnozice so se valile tocno v naso smer, v sydneyski akvarij. Fascinantno. Res se ga splaca pogledati in doziveti kako je, ko morski psi, morske krave, zelve velikanke in druge vodne zivalce plavajo nad tabo.

Fascinirala me je tudi sydneyska opera, katere predstavitev je bila zacinjena z izjemnim nastopom tamkajsnjega usluzbenca, ki je po mojem od dolgocasja iznasel sistem kako ob hudo suhoparni sluzbi zabavati tudi sebe in goste in ob tem se uzivati. Bravo, res izjemna predstavitev z dobrsno mero humora.

Jutri pa v puscavo na Ayers Rock in res upam, da me tale prehlad mine (posledica hladnega in shuheha klimatiziraneg zraka na letalu).

Sydney ... koncno :))

Ja en lepo pozdrav iz Sydneya, mi je uspelo pridet do intereneta sele danes.

Pri nas je ze torek 29.9. in sedaj ko to pisem je ura 0.40 zjutraj, pri vas pa 8 h manj.

Ravnokar smo ga vredu zazurali in preden grem spat se nekaj besed. Naj povem, da smo totalno super druzba, danes smo imeli spoznavni vecer, kjer smo si povedali vse, kar si sicer ne bi oz. kolikor je pac kdo hotel. Dnevi so nabiti, casu vec ne sledim, itak smo menjali kar nekaj casovnih pasov, pa se drugo okolje in toliko lepega, novega.

Naj povem, da je Avstralija zeeelooooo, zelooooo dalec. Po cca 13 urah smo pristali v Singapurju, se izkrcali z rocno prtljago, na to pa spet nazaj na isto letalo in se cca 7 h leta proti Sydneyu. Od puscavskega viharja, ki je nekaj dni prej zasul mesto je ostal le se mocan veter. Sprva nismo dobili dovoljenja za pristanek. Kake pol ure smo krozili nad Sydneyem potem pa smo se koncno spustili na tla. Let je bil precej udoben, ves cas so na stregli s hrano, ogledala sem si vsaj 3 filme, vmes zadremala, potem smo se na letalu zbrali in smo si kr sami naredili vadbo joge.

No, vedela sem, da so avstralci zelo strogi glede pravil za vstop v njihovo drzavo, ampak malo so nas presenetili, vse po vrsti...

Ko smo prispeli na carino je Uros (nas leader) vzel mene in Dusana pod perutke, jaz sem se zatipkala pri imenu in dobila vizo na napacno ime, oz. na moj dekliski priimek, Dusan pa je napacno zapisal st. potnega lista, ....le da je on hitreje in lazje prisel skozi, kot jaz. Ko je carinik vzel v roke moj potni list se je globoko zazrl v ekran racunalnika in dolgo ni rekel nic. Uros me je ujel ravno vmes z: " A si kej zivcna?" Ma tisti hip se nisem bila, hip kasneje pa priznam, da mi je bilo vroce kot ze dolgo ne. Ko je zacel This is not right, not ok,... in ze je klical enega gospoda iz ozadja... da skrajsam zgodbo, pol ure smo ugotavljali mojo identiteto, bila sem delezna posebne obravnave, ker sem bila baje sumljiva, Uros je cariniku vsaj 5x razlozil kaj se je zgodilo (da sem se zmotila pri izpolnjevanju obrazca in da je vlada odobrila mojo vizo, kakor tudi akceptirala popravek imena), pokazala sem vse dokumente, ki sem jih imela s sabo in na koncu sem strica carinika, skupaj z Urosem prepricala, da mi je verjel na besedo, ker drugega mu itak ni preostalo poleg tega, da me poslje nazaj od koder sem prisla... no nisem imela casa opazovati ali je bilo Urosu tudi kaj vroce, meni je bilo kr fejs. Po cca pol ure pojasnjevanja, ko sem mu razlozila, da sem se zmotila, da je avstralska vlada potrdila mojo vizo in akceptirala moj popravek pa ceprav le v mailu, da mi je zal, da sem naredila to napako... se me je carinik usmilil, razajasnil se mu je obraz potem pa sem bila se delezna krajsega pojasnila, da je viza pomemben dokument in .....

Pa se ni bilo konca. Sledil je se pregled osebne opreme. Seveda so v mojem rukzaku nasli brinovc in orehovc, ki mi ga je dala Marjeta za na pot...in se eno plasticno steklenico za katero se ne spomnim, da bi jo imela... Uros zavpije Karmen kaj imas not? Jaz pa "This is medicine mam!", ko sem odgovarjala carinici. Seveda sem vse mogla pokazat, ampak tokrat sem bila uspesnejsa s pojasnili in gospa me je prijazno odslovila z "you can go now!". Mislim, da bom drugic krepko premislila ..... takele burleske na carini....

No, pri pregledu osebne prtljage nisem bila edina v obravnavi, eden je nedovoljeno nosil s seboj jabolko, ki ga je dobil na letalu, pri drugem pa smo se zataknili, gospod je imel, tako kot prakticno cela nasa skupina, gojzerje s sabo. Se pomislila ne bi, da bi lahko bilo s tem kaj narobe, saj sem jih tudi sama imela kar obute. Ampak ne carinik je Marcu zaplenil pohodne cevlje in jih odnesel. Nobenemu ni bilo nic jasno, sele ko se je vrnil z vrecko in gojzerju nam je bilo jasno. Gojzerji imajo reliefni podplat in Marc jih ni dovolj dobro scistil in ker obstaja nevarnost vnosa bakterij, semen ipd. so mu cevlje scistili cariniki do sterilnosti in mu jih vrnili, Marca pa dali na listo sumljivih oseb. Uf. Te prevzame eno tako strahospostovanje do varovanja avstralske drzave. Na koncu se je vse dobro izslo in vsi smo uspeli prestopiti avstralsko mejo ter se podali novim avanturam naproti.

Vceraj smo si ogledali Sydney. Cudovito mesto, ki ozivili sele okoli 9h in clovek tudi potem nima obcutka, da tukaj zivi 4 mio ljudi. Vse je umirjeno, prometa za tako veliko mesto izjemno malo in vsi so totalno na easy. Ce hoces kaj na hitro, pozabi potem to ni dezela zate....Mesto me je ocaralo s svojimi parki, Hyde in se en (se ne spomnim imena), opero, Harbour bridge in privoscila sem si kar sem si res zelela, pomarancni sok pod Sydneysko opero in opayovala in cutila utrip te dezele. Cudovito!

Manj me je navdusevalo dejstvo, da povsod polno Aboriginov, ki si z igranjem njihove ze ne vec ravno avtenticne glasbe, ki so jo modernizirali z mocno podporo bobnov, sluzijo drobiz. Ob tem sem bila resnicno mesanih obcutkov....

Ok. Veliko smo ze doziveli, in veliko se bomo, se javim, ko bo prilika in cas za to, sem rizkirala nekaj nocnega spanca, da to lahko pisem, ker se nas dan konca naslednjega dne...

G'day mate!

Načrtovana pot

Potovati sem se odločila z organizirano skupino. Predvsem za to, ker grem na tako pot prvič in bi mi vzelo čisto preveč časa za organizacijo in drugič, ker si bi v lastni izvedbi malo težje privoščila tako avanturo po divjini Avstralije. Turizem mi ne diši preveč, saj bi se počutila kot kaka uboga živalca, ki ji gospodarji velijo sedaj poglej levo, sedaj desno, zvečer pa bi padla dol od utrujenosti in pogledovanja levo in desno, definitivno pa bi v moji glavi prišlo do kratkega stik od prevelike količine informacij o raznoraznih znamenitostih sveta, ki me v danem trnutku ne bi kaj prida zanimali. Bolj kot to sem si zaželela doživeti utrip te oddaljene dežele in spoznati njene skrite kotičke, kamor ne zaide ravno vsako človeško srce. Za to je tale načrt, kar pravšnji za izpolnitev mojih želja.

Naš prvi cilj je pristanek v Sydneyu kjer si bomo nekaj dni "turistično" ogledovali znamenitosti. Sledi let do Ayers Rock-a, kjer nas čaka znamenita gora Uluru, nekdaj sveta gora Aboriginov. Tam bomo ujeli sončni zahod in sončni vzhod in že gremo v Cairns, na Great Barrier reef sprobat naše maske in snorklje ter se srečat z Aborigini. In še en let v Darwin, kjer si bomo vzeli dan počitka preden se naša avantura zares začne. Tam najamemo camping opremo in tovornjak predelan v avtobus in gremo proti zahodni obali Avstralije nacionalnim parkom na proti: Edith falls, Bungle Bungle, Kimberly, Karijini... Vmes si ogledamo še nekaj mest kot so Broom, Exmouth, ... vse do Pertha od koder bomo čez en mesec poleteli domov ... ampak prej še moramo vse doživeti....

Potovali bomo od severa po zahodni obali Avstralije, ki je precej manj obljudena kakor vzhodna, kjer ne manjka turizma in vsega kar sodi zraven. Obljuljajo nam torej, da je zahodna obala Avstralije mnogo manj obljudena, vendar pa vsaj tako lepa, če ne še bolj, kot vzhodna. Skratka ta mesec se bomo družili z najbolj strupenimi kačami na svetu, z delfini, se potapljali med koralnimi grebeni, srečevali morske kite, kenguruje, krokodile,...in se šli trekinge po najbolj odročnih kotičkih sveta. Avantura torej, taka kot mora bit!

Še 4 dni .... :))

Priprave ...

Vsaka pot zahteva nekaj priprav, tudi moja. Kot neizkušena popotnica se bom prvič na pot podala, na avanturo po avstralski divjini, v družbi še 16 sopopotnikov s katermimi si bomo krojili 1 mesec skupnega življenja. Skupinica se je pretekli teden zbrala in prijetno spoznavanje se je že začelo. Obetam si dobro družbo. Zbiram še zadnje stvari, ki jih moram vzeti s seboj, denar, visa, dokumenti, ostalo lahko tudi kupim če bom potrebovala.

Pričakovanja? Zgolj eno, odprtost za doživetja, ki se mi bodo ponudila na poti in verjamem, da bo teh kar nekaj.

Nemir pred odhodom se me je že polotil in me drži, da sem skoncentrirana na pot pred mano. Prepuščam se zgolj sedanjemu trenutku in se ne ubadam s tem, kaj bo in kako...

Še dva tedna potem odletim v dolgo pričakovano Australio.